Prostor za
želvji ritem.

Širokorobe želve v naravnem okolju najdemo v južni Grčiji, pa tudi na posameznih območjih Balkana, v Italiji in na severozahodu Sardinije. Ta vrsta želve v nasprotju s sorodno grško želvo živi v bolj goratih predelih. Črno obarvan oklep omogoča sprejemanje velike količine toplote na soncu. To ji pomaga uravnavati telesno temperaturo tudi na višjih nadmorskih višinah, kjer je temperatura zraka nižja.

Grške želve živijo v večjem delu južne Evrope: v zahodni Španiji in južni Franciji, na Korziki in Sardiniji, v Toskani v Italiji ter v Makedoniji, Grčiji in Bolgariji. Srečamo jih lahko tudi na bližnjem Hrvaškem. V divjini živijo predvsem v suhem okolju, poraslem s travo in nizkim grmičevjem.

Ko želvam pripravljamo zunanjo ogrado, mora biti ta postavljena na sončni legi, vendar mora omogočati tudi umik v senco. Želve za življenje in normalno aktivnost potrebujejo veliko sončne svetlobe in toplote, najtoplejše ure dneva pa preživljajo v senci. V ogradi naj bo nekaj rastlin, pod katerimi se lahko senčijo, ter mest, kamor se lahko skrijejo, na primer skrivališča iz lesa, kamnov ali večjih vej. Zagotoviti jim moramo tudi ustrezen prostor za spanje, ki je pokrit, zavarovan pred vetrom in dežjem ter na dnu prekrit s suhim listjem ali senom. Poskrbeti moramo tudi za primeren prostor z rahlo zemljo ali mivko, kamor bodo starejše želve odlagale jajca. Seveda ne smemo pozabiti na prostor z vodo in hrano. Ograda mora biti ustrezno velika, kar je odvisno od velikosti želve, ki lahko v dolžino zraste do 20 cm ali več. Prostora ni nikoli preveč, zagotoviti pa ji moramo vsaj 5 kvadratnih metrov bivalnega okolja. Ograja naj bo visoka vsaj pol metra in polna, tako da želve ne vidijo, kaj je na drugi strani, sicer bodo skušale splezati čeznjo. Če imajo do ograde dostop druge živali, priporočamo še eno, precej višjo ograjo, ki je lahko mrežasta. Tako je druge živali, na primer psi, ne bodo mogle preskočiti. Priporočamo tudi, da ograjo vkopljete vsaj 10 cm v zemljo, saj želve veliko kopljejo in bi si lahko pod njo izkopale prehod.

Tudi v terariju moramo želvam zagotoviti dovolj veliko bivalno okolje. Če je želva velika 10 cm, naj bo terarij velik približno 100 cm × 60 cm in visok vsaj 30 cm. Želve zelo rade raziskujejo bivalni prostor, zato jim raje ponudimo večji terarij. Za podlago uporabimo primerno zemljo, ki omogoča kopanje. Lesnih sekancev ne uporabljamo. Na različnih delih terarija lahko uporabimo različne podlage. Zmešamo lahko tudi zemljo, mivko in šoto ter mešanico razporedimo po celotnem terariju. Želvam moramo zagotoviti skrivališča, na primer cvetlični lonček ali kamen, ter seveda hrano in vodo. Prav tako jim moramo zagotoviti primerno svetlobo in temperaturo, in sicer 8–10 ur dnevno. Za to uporabimo žarnico, ki oddaja žarke UVA in UVB, ter žarnico, ki ogreva terarij. V naravi svetlobo zagotavlja sonce. Te žarnice lahko kupimo v trgovinah za male živali. Razdaljo svetilke določimo po navodilih proizvajalca in preverimo temperaturo na mestu, kjer je želva.

Temperatura na podlagi pod žarnico ne sme presegati 34 °C. Uravnavamo jo z višanjem ali nižanjem oddaljenosti žarnice od podlage. Če je temperatura previsoka, se lahko želva opeče. Dobro je, da ima terarij toplejše in hladnejše predele, med katerimi lahko želva sama izbira; v najhladnejšem delu naj bo temperatura vsaj 24 °C. Želve ne smejo živeti na betonu ali ploščicah, saj to zanje ni primerno bivalno okolje. Vedno si prizadevamo, da bi bilo okolje v terariju čim bolj podobno naravnemu. Iztrebke in umazanijo odstranjujemo vsak dan. Redno čistimo tudi celotno bivališče ter po potrebi zamenjamo podlago.